Tradicija in njeni po-ustvarjalci

Tradicija je eden osrednjih konceptov v etnologiji in folkloristiki. Kot antropološko univerzalni fenomen omogoča posamezniku ali skupini/skupnosti ustrezno identifikacijo in pripadnost. Kakor drugi pojavi je tradicija v nenehnem dialogu s kulturno inovativnim; ni je mogoče poistiti ne s preteklostjo ne z zgodovino; je njuna sled in fenomen v sedanjosti. V Evropi in širše po svetu »majhne« tradicije vse bolj postajajo tudi alternativa globalizacijskim procesom. V Sloveniji je iskanje in opiranje na tradicije intenzivnejše od srede 80. let 20. stoletja, ko se je zaradi specifičnih razmer sprva pokazalo v premislekih o posebnosti nacionalne identitete in samobitnosti, kar je prispevalo k prevrednotenju ljudske kulture oz. prej marginaliziranih tradicijskih sestavin in praks. Po osamosvojitvi Slovenije se je sklicevanje na tradicijo okrepilo v zvezi s njeno prepoznavnostjo navzven, vse bolj pa tudi v večfunkcijskem izražanju lokalnih, regionalnih idr. kolektivnih identifikacij. Za premislek o tradiciji so pomembni vsaj trije diskurzi: 1. profesionalni (znanstveni, strokovni), 2. neprofesionalni (laični in poustvarjalne prakse) in 3. medijski diskurz. Glede na obširno in zahtevno raziskovalno področje je projekt osredotočen predvsem na drugega od omenjenih diskurzov, in sicer v zadnjih treh desetletjih. Cilj tega projekta je preučiti oblikovanje refleksije o tradiciji, njeno živost v sodobnosti in predvsem dinamiko po-ustvarjalnega procesa. Glavna so vprašanja o dejanskih akterjih, ki odločilno vplivajo na uprizarjanje in podobo tradicije. Cilj je razbrati posameznikovo percepcijo in podobo sveta, vlogo in pomen, ki ga ima tradicija v njem, samoumeščanje v triadi profesionalni-laični-popularizatorski diskurz, in razumeti vprašanje posameznikove ustvarjalnosti in vloge pri ustvarjanju tradicije.