Povej mi, član katerega društva si, in povem ti, kdo si

Ne bi se včlanil v noben klub, ki bi me hotel imeti za člana, je aforizem izpod peresa ameriškega komika Groucha Marxa. Če bi živel sredi 19. stoletja v največjem habsburškem pristanišču, Trstu, se ne bi mogel tako šaliti, saj preprosto ne bi imel izbire. Članstvo v društvih je bilo tedaj tako rekoč nujno, seveda za pripadnike meščanskega sloja, razlaga dr. Daša Ličen, avtorica pravkar izdane knjige Meščanstvo v zalivu. Društveno življenje v habsburškem Trstu (sozaložništvo Založbe ZRC, Studia Humanitatis).

»Društva so v prvi vrsti zadovoljevala potrebo po druženju, razvedrilu in prisotnosti oziroma vidnosti v javnem prostoru. Bila so vozlišča družabnega življenja, ki so omogočala sklepanje novih poznanstev in prijetno preživljanje časa v družbi podobno mislečih,« piše avtorica, raziskovalka Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, ki je za potrebe raziskovanja za svoje delo preživela nemalo časa v raznih arhivih, kjer je brskala za zgodovinskimi listinami in zanimivimi podrobnostmi iz življenja tistega časa, ki jih v knjigi ne manjka. Delovanje društev, ki so imela sedež v Trstu, pa nikakor ni bilo omejeno samo na mesto ob zalivu, sploh članstvo se je povezovalo onkraj meja monarhije in celo interkontinentalno. Daša Ličen je tako na sledi za boljšim poznavanjem društvenega življenja v Trstu med letoma 1848 in 1918 obiskala arhive v Trstu (nacionalnega ali Archivio di Stato di Trieste in mestnega z italijanskim imenom L'Archivio Generale del Comune di Trieste), na Dunaju, v Ljubljani, na Rijeki in v arhivih posameznih društev, recimo tržaške Minerve.

Društva so vzniknila med družinsko sfero in državo ter so bila pogosto povsem neobremenjena z nacionalno pripadnostjo, pripoveduje Ličen, ki poudarja, da se je prav delovanju društev in omreženosti razgledanih, energičnih posameznikov treba zahvaliti za uvajanje praks, ki se nam danes zdijo samoumevne. Pa so v resnici v naše kraje prišle šele sredi 19. stoletja, recimo zavest o pomenu skrbi za telesno higieno in čistočo (kar se je recimo udejanjilo v mestnem kanalizacijskim omrežju, za kar gredo zasluge društvu inženirjev), zavest o dobrobiti živali – zanje se je, razumljivo, zavzemalo predvsem mestno prebivalstvo, ki je v živalih videlo bolj družabnike kot pa osnovni delovni pripomoček ali prevozno sredstvo. V različnih društvih so povsem enakopravno delovale tudi ženske, res pa je, kot piše Daša Ličen, da so jih nazivali z »damami« in ne ženskami ter so torej spet pripadale tržaški buržoaziji, ki se je razvila iz sloja veletrgovcev, saj mesto ob zalivu skorajda ni premoglo (lastne) aristokracije.   

Knjiga Meščanstvo v zalivu torej ni le pripoved o društvenem življenju pred malo več kot stoletjem, temveč predvsem oris življenja tržaškega meščanstva skozi optiko društev, ki so bila pravzaprav vseprisotna. Slog pisanja je poljuden in bralca pritegne z živimi orisi izstopajočih dogodkov in osebnosti, kakršna sta bila, recimo, Richard in Isabel Burton. Britanski aristokrat, konzul, popotnik in pustolovec – o ostalih oznakah se raje poučite kar v knjigi – je bil v Trst napoten leta 1872 in je tu preživel poslednjih 18 let svojega poprej zelo razburljivega življenja. Z njim je prišla tudi soproga Isabel Burton, ki je formalno delovala kot njegova asistentka, je bila pogosto tudi pobudnica ali gonilna sila novih gibanj, krščansko usmiljenje, ki je prevevalo njeno bitje, jo je tako usmerilo v zaščito živali. Ganljiva je zgodba o deklici iz porečja Belega Nila, ki jo je v Italijo leta 1877 pripeljal italijanski raziskovalec in vojak Romolo Gessi. Deklico so, kot je bilo v tistem času običajno, razkazovali na predavanjih in jo, kot zapiše avtorica, predstavljali na način, »ki je bil verjetno le v podrobnostih drugačen od načina, ki bi ga izbrali za opis kake živalske ali rastlinske vrste«. Celotno zgodbo v knjigi poiščite pod naslovom Črtica o Saidi.

Knjiga Meščanstvo v zalivu pa se začenja z življenjsko zgodbo Juliusa Kugyja, ki je bil že za časa svojega življenja eden najbolj znanih Tržačanov. In s svojim likom in delom tudi izjemno reprezentativen: »kot pravi tržaški veletrgovec je iz Manile, Portorika, Brazilije, Cejlona in Jave uvažal kavo, iz Izmirja, Aleksandrije, s Krete in Cipra suho sadje, iz Italije, Grčije, Španije in Dalmacije in drugih dežel pa olje in druge eksotične dobrin«. Vendar je bil bolj poznan po svojih prostočasnih, torej društvenih aktivnostih: kot zavzet hribolazec se je zanimal za botaniko, bil je dolgoletni član Jadranskega naravoslovnega društva. Njegovo ime se pojavlja zapisano na tri različne načine: Giulio, Julij in Julius, Kugy je bil namreč vnuk velikega pesnika slovenske domoljubne poezije Jovana Vesela Koseskega. A razprave, kateremu narodu je zares pripadal, se zdijo jalove. »Še več: lahko bi se vprašali tudi, če mar Kugy ni pripadal armenski skupnosti? Saj je vendar svoje orgle postavil prav v armensko cerkev in s svojim igranjem tam več let sodeloval pri bogoslužju,« napol v šali, napol zares navrže Daša Ličen. Ki je spisala »pomemben prispevek k antropološkemu razumevanju meščanskega habitusa,« če citiramo ugotovitev ene od recenzentk, izr. prof. dr. Katje Hribar Virloget. Daša Ličen je bila za svoje delo tudi nagrajena, in sicer je pred nedavnim prijela priznanje Karla Kaserja (pričujoča knjige je sicer rahlo predelana doktorska disertacija, ki je bila prepoznana tudi za najboljšo s področja humanistike na Filozofski fakulteti UL).

Pogovoru z Dašo Ličen ob izidu knjige Meščanstvo v zalivu. Društveno življenje v habsburškem Trstu boste lahko prisluhnili v sredo, 31. januarja, ob 10. uri v Tržaškem knjižnem središču na Oberdankovem trgu v Trstu v okviru serije pogovorov Kava s knjigo. Vabljeni!