Delo razkriva dinamiko socialnih in kulturnih procesov, v katerih so bili med letoma 1848 in 1914 udeleženi Tržačani in Tržačanke. Obenem gre za prispevek k antropološkemu razumevanju procesov oblikovanja meščanskega habitusa, konstrukcije moderne civilne družbe, razširjanja nacionalnih idej, emancipacije žensk in združevanja v intelektualne mreže. Avtorica analizira štiri društva in rekonstruira tržaško meščansko družbeno in kulturno dinamiko na način, ki mesta ne zarisuje in interpretira kot sestavljanke nasprotujočih si nacionalnih entitet. S študijami primerov ponazori nekatere dolgoročne spremembe v praksah in diskurzu meščanstva: na primeru Društva Minerva nelinearno privzemanje nacionalnih identifikacij; na primeru Slavjanskega društva pomen intelektualnih mrež v procesih razširjanja liberalnih idej in pomembno razliko med današnjimi in nacionalnimi gibanji sredine 19. stoletja; na primeru Društva ljubiteljev živali postopno spreminjanje vloge žensk in skrbi za živali, ki je bila nasledek buržoazne ambicije po »prevzgajanju« nižjih slojev; na primeru Jadranskega naravoslovnega društva pa obstoj nacionalno in politično neopredeljenih meščanskih družbenih sfer, ki so imele svoj prostor tudi v Trstu.

Delo sloni na zgodovinskih virih, hkrati pa skuša dosedanje z nacionalnimi narativi zaznamovane historične raziskave nadgraditi z antropološkimi in sociološkimi teorijami, ki zagotavljajo konceptualno izhodišče, in že opravljenimi historičnimi raziskavami nacionalizacije urbanega življenja na ozemlju Habsburške monarhije, s pomočjo katerih je mogoče lokalno tržaško zgodovino misliti v primerjalni perspektivi.