Državni uslužbenci v habsburški monarhiji - nazadnjaki ali znanilci sprememb?
Ob omembi državnega uradnika pred našimi očmi hitro vstane nelaskava podoba brezizraznega človeka brez domišljije, ki brez razmisleka žigosa in sploh v vseh pogledih počne, kar mu je naročeno in naloženo. Če pa je ta človek eden izmed brezimne vojske državnega aparata rajnke habsburške monarhije, je s svojimi ščitniki rokavov in upognjeno, tudi upogljivo držo, še za spoznanje bolj pomilovanja vreden.
Pomesti s takšnimi stereotipi o domnevni konservativnosti in brezprizivni lojalnosti cesarju, ki naj bi bili značilni za celokupen državni aparat v habsburški monarhiji, je bil eden od motivov, zaradi katerih se je dr. Daša Ličen z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU v sodelovanju s kolegom dr. Alexandrom Maxwellom z novozelandske univerze Victoria v Wellingtonu odločila pripraviti mednarodni znanstveni simpozij z naslovom Habsburški državni uradniki: Onkraj državnega aparata (Habsburg Civil Servants: Beyond the State Apparatus).
Potekal bo 28. in 29. januarja 2022, ko se bo na platformi Zoom v dveh dneh zvrstilo nekaj najvidnejših zgodovinarjev z več celin - prav zato so za termin izbrali petek in soboto, saj nastopajoči živijo v različnih časovnih pasovih in se ponočevanju ponekod ne bo mogoče izogniti ...
Državnim uradnikom v habsburški monarhiji se pripisuje konservativnost, zvestobo cesarju, celo nasprotovanje napredku, toda v resnici je bilo med njimi nemalo prav umnih, razgledanih ljudi, ki so v javno življenje vpeljevali napredne, skorajda revolucionarne ideje, denimo tisto o zaščiti pravic živali, ki korenini v predpisih habsburške monarhije 19. stoletja, razlaga Daša Ličen.
Državni aparat v habsburški monarhiji je obsegal celo malo vojsko zaposlenih na različnih področjih, ne le za okenci, kot si stereotipno predstavljamo. Še zlasti se je njihovo število skokovito povečalo v t. i. dolgem 19. stoletju. Med državne uslužbence v habsburški monarhiji so sodili tudi razni inšpektorji, davčni uradniki, sodniki, policisti (orožniki), zemljemerci, popisovalci prebivalstva, zdravstveni uradniki, poštni uslužbenci. In še mnoge druge manjše skupine, ki morda niso bile tako homogene kot zgoraj naštete, vseeno pa so se njihovi pripadniki od ostalega prebivalstva ločili predvsem po pismenosti, pa tudi po mnogokrat novih navadah, drugačnih vrednotah kulturnih praksah in drugih družbenih okoliščinah. S svojo podobo so v manjših vaseh poosebljali državo, ki so jo predstavljali, in zagotavljali vez med podeželjem in centrom moči cesarstva, Dunajem. Državnim uradnikom po vaseh gre tudi zasluga, da so v vsakdan podeželanov vpeljali pomembne sodobne pojme in pridobitve, kot so sekularna morala, higiena, znanost. V mestih so se uradniki združevali po cehom podobnih načelih, v krogu takšnih klubov, ki so presegali zgolj družabno dejavnost, pa so delovali v dobrodelne namene, se zavzemali za lokalno razvoj in še drugače podpirali lokalno skupnost ter delovali v težko določljivem javnem interesu. Ponekod je slednje vključevalo tudi širitev domoljubnih čustev, s čimer so nevede (ali pa morda vede?) prispevali h krepitvi sil, zaradi katerih je habsburška monarhija skupaj s svojim impresivnim državnim aparatom naposled razpadla.
Toda kako so državni uslužbenci presodili, komu ostati zvesti: cesarju, državi, cerkvi, svojemu družbenemu razredu, svoji kronovini ali svoji nacionalni skupnosti, ki morda ni obstajala na papirju, temveč zgolj v glavah domoljubov? Ali so se vedli enako, ko so delovali v službi habsburške monarhije, kot popodne in ob večerih, ko so si sneli uradniške rokavičke in odložili svoje debele kartoteke? Kakšne so bile družbene posledice delovanja habsburškega državnega aparata? Kako se je podoba in vloga državnih uradnikov zrcalila v književnosti, in sicer v njenih različnih žanrih od leposlovja do dramatike?
Na vsa ta vprašanja si bo prizadeval najti odgovore znanstveni simpozij, ki bo potekal potekal 28. in 29. januarja 2022, zadnji rok za oddajo prispevkov pa je 30. november 2021. Organizatorji napovedujejo, da bodo poskušali izposlovati tudi objavo prispevkov, in sicer se za zdaj lahko pohvalijo z načelno privolitvijo Howarda Louthana, urednika pri ugledni založbi Berghahn, ki je pristojen za dela s področja avstrijskih in habsburških študij. Vseeno pa velja opozoriti, da sodelovanje pri simpoziju (še) ne zagotavlja objave prispevka, saj bodo besedila morala prestati recenzentski postopek.