V tej knjigi ne gre za razgrnitev novega in popolnega prazničnega koledarja – to nalogo so v precejšnjem obsegu opravila že druga dela. V ospredju niso niti praznična tipologija, saj se ji sodobna praznična pokrajina, v kateri soživi niz zelo različnih praznikov in še več načinov praznovanj, sama po sebi izmika, niti vprašanja zakoreninjenih tradicij, kakršne koli avtentičnosti – z izjemo avtentičnosti nepredvidljive človeške ustvarjalnosti –, niti potrjevanje podmene o uglašenosti nacionalne skupnosti z zanjo tipično kulturo. Interes za praznike in prazničnost temelji na upoštevanju, da se praznični pomeni, oblike in prizorišča spreminjajo, kakor se spreminjajo skupine, ki jih ti priklepajo nase: motivi in prakse praznovanja tako ne le, da trajneje ali začasno fiksirajo identitete skupin, jih tudi premikajo.

Moč prazničnih ritualov ni zgolj v zamrzovanju konformnosti do starega in ukoreninjenega, temveč tudi v omogočanju sprememb. Zato so osvobajajoči, ne pa zasužnjujoči. Njihova »odprtost« ali transformativna moč ustvarja sodobno praznično pokrajino kot krpanko tradicijskega in inovativnega, spominov na preteklosti in misli za prihodnost, kolektivnega in individualnega, globalnih tokov in lokalnega. Raziskovalcem pa narekuje kritične obravnave, ki so same glas v mnogoglasju interpretacij praznikov in prazničnosti.