Naslov želi poudariti, da gre tu za spomine odraslih in otrok na vojno za obrambo pravkar rojene Slovenije. Moški so predvsem kot vojni obvezniki odločilno opravili zaupano poslanstvo v vojaških operacijah; dekleta, žene, dekleta in matere so res trepetale zanje in za otroke, hkrati pa kakor dan na dan opravljale tisočero dolžnosti doma in na delovnih mestih; nekatere od otrok je ta vojna bridko zaznamovala, mimo drugih je šla brez popolnoma brez posledic. Za proces demokratizacije pred dvajsetimi leti in več, ko se je rojevala samostojna Slovenija, se je uveljavila metafora »slovenska pomlad«, zato so češnje nekakšen smerni motiv tukajšnjih pričevanj. Ne le kot vsako leto izredno zaželeni prvi sadež pomladi, temveč tudi kot simbol: ali niso kot kaplje prelite krvi za našo domovino?

Na podlagi naključno zbranih pričevanj se dá povleči rdečo nit slovenskega osamosvajanja od njegovega začetka do srečnega konca. V njegovem mozaiku se vsak kamenček leskeče z njemu lastnim, osebnim in krajevnim odtenkom. Po zaslugi krepkega števila študentov z mariborske Filozofske fakultete je res največ spominskih zapisov iz severovzhodne Slovenije, toda s pomočjo študentov z ljubljanske slovenistike so tudi druge slovenske pokrajine kolikor toliko ustrezno zastopane.

Vojna za obrambo Slovenije je pretrgala vsakdanji ritem in prekrižala praznične načrte: »Bil je mesec maj, leta 1991, ko smo se pripravljali na sinovo poroko, ki bi bila v juniju. Vse priprave so lepo stekle, ko v juniju kar naenkrat pride poziv in sin je bil vpoklican v vojsko. […] Ko je bilo vsega hudega in strahu konec, sta mlada dva določila datum poroke, ki je bila potem v juliju. Bila je to prva poroka v samostojni Sloveniji. V poročno dvorano v Ormožu smo prišli z našo slovensko zastavo.« (Terezika Lukačič). Nove maše so se leta 1991 opravljale vpričo groženj za sovražnikov napad iz zraka (Marija Klanjšek, Ivanka Žakelj, Tatjana Žužek).