Knjiga je rezultat študija arhivskega in drugega dokumentarnega gradiva in uporabljenih intervjujev s pomembnimi slovenskimi direktorji iz časa druge jugoslovanske države. Prikazane so temeljne strukturne značilnosti in konfiguracije socialističnega družbeno ekonomskega sistema, v katerem se je kljub ideološkim oviram po 1960 razvijalo slovensko podjetništvo in direktorji.

Zgodovinski vpogled v dogajanje je napisal Jože Prinčič: V »Pogledu v zgodovino slovenske-ga podjetništva« razpravlja o nastajanju in oblikovanju podjetništva na slovenskem ozemlju od prvih začetkov v drugi polovici 19. stoletja pa do nastanka slovenske države leta 1991. Težišče je na obdobju 1945 do 1991. »Direktorska funkcija v jugoslovanskem socialističnem gospodarskem sistemu« je bila vedno predmet spora in polje razprav, tipičnih za sistem, v katerem je politika urejala ekonomijo. V razpravi »Pot do uspešnega direktorja« Prinčič pokaže na strukturne in druge pogoje in okoliščine, ki jih je moral posameznik upoštevati, da je lahko postal uspešen direktor. V razpravi »Največja in uspešna slovenska podjetja v drugi polovici 20. stoletja« J. Prinčič prikaže nekatera najbolj pomembna slovenska podjetja, uspešna tudi po razpadu socialističnega sistema.

Jurij Fikfak je v uvodni razpravi »Domače in tuje raziskovanje podjetništva« načel vprašanja tako ustreznega prijema kot izbrane kvalitativne metodologije. Vprašanja razmerij med ekonomijo, politiko in družbenim sistemom obravnava v besedilu »Direktor med idejo in prakso«, v kateri ugotavlja veliko mero pragmatičnosti v stališčih direktorjev. Narativni in ekspertni intervjuji pa so podlaga razpravi »Direktor v času socializma«.

Jeffrey D. Turk v članku »Zakaj so pripovedi direktorjev pomembne?« načenja premislek o potrebi po kvalitativnem raziskovanju, v prispevku »Iskalci Slovenski direktorji kot iskalci med domačim okoljem in zunanjim svetom« pa analizira razmerje med direktorji in zunanjim, predvsem zahodnim svetom.

Tatiana Bajuk Senčar v razpravi »Direktorji in družbene mreže« ugotavlja, da so bile družbene mreže, v katerih so bili direktorji, partijski sekretarji idr. konstitutivni element tako pri kadrovanju, pri sami pomoči podjetjem ter pri njihovem gospodarjenju. »Direktorji in večplastnost identitete« pa odpirajo vprašanje o posebnih identitetah in položajih, ki so jih direktorji zavzemali.

V sklepnem poglavju so povzete ugotovitve raziskovalcev.