Za zveri, proti divjakom: K dolgi zgodovini gibanja za pravice živali

Cilj projekta je v prvi fazi raziskati vznik gibanja za pravice živali in ga preučiti kot sredstvo razločevanja naraščajoče buržoazije od pripadnic in pripadnikov nižjih slojev. V drugi fazi pa raziskati dolgo trajanje tovrstnega odnosa do živali in s pomočjo etnografske raziskave poseči tudi v sodobnost. Za razliko od ontoloških pristopov raziskovalka v sklopu projekta nima namena preizpraševati kategorije človeka kot takega, ampak se vrača k starejšim vprašanjem o tem, kaj nam naše razumevanje živalskega sveta lahko pove o nas samih.

V prvem delu raziskave se projekt osredinja na aktiviste in aktivistke za zaščito živali v poznem habsburškem Trstu in podatke primerjala s podobnimi društvi v bližnjih mestih. Doslej raziskani viri nakazujejo, da je bilo gibanje za pravice živali ambicija družbene elite. Ni gotovo, ali so se privrženci res družili zgolj ob ljubezni do živali. Člani so se namreč v svojih razgretih razpravah kar naprej pritoževali nad »neciviliziranimi mučitelji« in »okrutnimi barbari«, ki po njihovem mnenju niso dobro ravnali s svojimi živalmi. Zagovorniki pravic živali so svoja stališča utemeljili na lastnih omejenih izkušnjah z živalskim svetom. Živali so bile zanje spremljevalci, igrače in estetski predmeti, izkušnje kmetov in delavcev pa so bile povsem drugačne, saj si od njih eksistencialno odvisni. V svojih  prizadevanjih so družbeno privilegirani ljubitelji živali želeli »prevzgojiti« nižje sloje, jih naučiti »prave morale« in zadržati podeželske vrednote izven mesta. Kritični diskurz, ki so ga uporabljali članice in člani pri svojih poskusih vplivanja na nižje razrede, postavlja pod vprašaj navidez očitno dobrohotnost članstva. Pričujoča raziskava si prizadeva preseči ustaljene narative in vprašati, ali je možno, da so ljubitelji živali zlahka sočustvovali z živalmi, vendar niso kazali enake empatije do soljudi?

Dolgo trajanje gibanja za pravice živali je osrednji del drugega dela projekta. Gibanje za pravice živali je z javnim sramotenjem, spodbujanjem diskurza, bojem za nov pravni jezik (Silverstein 1996) in asistiranjem državnim oblastem pri discipliniranju domnevno brezsrčnih lastnikov živali uspešno in trajno spremenilo odnos in prakse do živali. Ostajamo dediči tega gibanja in zdi se, da tudi danes mnoge bolj skrbijo zgodbe o zlorabi živali kot dobrobit ljudi. Raziskava, ki so jo izvedli trije ameriški sociologi, je na primer pokazala, da so anketiranci manj prizadeti, ko so žrtve napada odrasli ljudje, kot ko so žrtve psi (Levin, Arluke in Irvine 2007). V drugem delu bom tako raziskala, v kolikšni meri ideje, ki so jih širili aktivisti in  aktivistke za pravice živali v 19. stoletju, še danes zaznamujejo odnose med človekom in živaljo. In, natančneje, ali odnos do živali ostaja sredstvo za ločevanje »prijaznih« od »krutih« oziroma elit od kmetov in delavcev? Te odgovore pridobivam z etnografsko študijo društev in aktivistov za zaščito živali v sodobnem Trstu in Ljubljani.