Sodobna folklora in sledovi njenih transformacij

Sodobna folklora in sledovi njenih transformacij Folklora je ekspresivna kulturna praksa, ki si jo deli določena skupina ljudi. Od 1970-ih let dalje je definirana kot umetniška komunikacija v majhnih skupinah (Ben-Amos 1972) in hkrati tudi kot del vsakdanjega izraza (kletvice, pregovori, šale itd.). V folklornem dogodku (Dundes 1965) morajo biti izvajalci in publika v isti situaciji in del iste manjše ali večje skupine (Ben-Ampps 1972). Vendar skupina ni nujno homogena (Ben-Amos 1971), vsekakor pa morajo člani deliti vsaj en skupni faktor (Dundes 1965) v vzpostavljeni empirični mreži dozdevnih interakcij (Noyes 2016); v tem kontekstu se tako ustvarjajo skupne tradicije. Folklora obsega verbalne tradicije (tj. pripovedovanje), navade in rituale (npr. različna praznovanja), umetniške postavitve (folklorno gledališče, glasba in plesi) itd. Vsak posamezno ali prepleten z drugimi predstavlja folklorni artefakt, ki ga naslovniki prenašajo tako geografsko (iz ene regije v drugo), kot tudi časovno (iz ene generacije v drugo). Von Sydow (1932) je v povezavi s folkloro poudarjal tako stalne migracije kot tudi začasne premike na delo. V kontekstu migracij postanejo očitne nove relacije, ki vplivajo na izmenjavo tradicij in njihovo počasno spreminjanje skozi čas. Enako, kot se kaže vpliv različnih migracij, se kaže tudi vpliv časa, v obliki spominov, ki se srečajo s sodobnimi procesi: folklora spremeni obliko, vsebino in performanco, da bi se prilagodila novim kontekstom. Tako širša publika kot tudi veliko znanstvenikov uvrščajo folkloro med pretekle pojave, kot dediščino in tradicijo naših prednikov, pri čemer so sodobne, žive oblike folklore pogosto spregledane. Čeprav je folklora prav poseben družbeni relikt in relativno stabilen pojav, srka tudi iz sodobnih motivov ter jim prilagaja svoje oblike in vključuje vse nivoje življenja: strogo profesionalnega, splošnega, rituale kot tudi umetnost, ki izrablja potencial dvoumnosti folklore in vključuje intertekstualne elemente. Prav zato je pomembno vprašanje raziskovanja folklore tudi raziskovanje intertekstualnosti (gl. Kristeva 1966): kako so prepleteni verbalna in pisana besedila. Julia Kristeva (1966) je na podlagi Bahtinove definicije dvoglasnega diskurza postavila tezo, da je vsako besedilo konstruirano kot mozaik citatov; vsako besedilo vsebuje ter hkrati spreminja drugo besedilo. Ta teza se dotika tako splošnih besedil in diskurzov kot tudi določenih delov kulture kot dela družbenega življenja, kjer se vzpostavljajo pomeni: s sodobnimi manifestacijami folklore se razkrivajo tako pretekli (konceptualni) svetovi kot tudi sodobni trendi in spremembe. Te manifestacije vsebujejo različne konceptualizacije folklore kot tudi različne konceptualizacije obkrožujočega sveta.

Opazovanje folklore nam na ta način omogoča stanje družbe: meje med javnim in zasebnim, vprašanje spola, medgeneracijska razmerja, ekonomske trende, koncepte tabuja, stereotipe itd. Projekt bo osredinjen na opazovanje sodobne folklore: raziskava bo temeljila na dveh paradnih disciplinah folklore: prva temelji na jeziku in umetnosti pripovedovanja, medtem ko je druga sam ritual.

Širše gledano pa bo sodelovanje slovenskih in črnogorskih raziskovalcev razkrilo splošne metode »razbiranja družbe« iz folklore – raziskovalci bodo pokazali, kako lahko opazovanje vsakdanjika in na videz neopaženih nivojev družbenega življenja razkrije splošne podatke o družbi. Sodelovanje slovenskih in črnogorskih etnologov in folkloristov bo ojačalo sodelovanje med dvema raziskovalnima skupinama.