Diskurzi in prakse vmesnosti v prostoru Alpe-Jadran: Celovec, Ljubljana in Trst (1815–1914)

Skupni projekt združuje etnologe in zgodovinarje iz Ljubljane, Celovca in Kopra.

Osrednja tema raziskave so koncept in prakse »vmesnosti« v Celovcu, Ljubljani in Trstu med letoma 1815 in 1914. S tem konceptom člani projekta prevprašujejo prevladujočo pripoved o neizogibnem nastanku nacionalnih držav ter preučujejo, kako je vsako mesto razvilo specifične vzorce kulturnih, družbenih in jezikovnih praks, ki presegajo enostavno nacionalno kategorizacijo.

Ta tri mesta so imela različne, a medsebojno povezane zgodovinske okoliščine: Trst je deloval kot svobodno pristanišče, Celovec je bil prometno središče za severna ozemlja, Ljubljana (tedaj del Kranjske) pa je razvila svojo edinstveno urbano kulturo. Čeprav so vsa tri mesta v poznem 19. stoletju občutila pritiske nacionalizacije – kar je po prvi svetovni vojni vodilo do njihove razdelitve med Avstrijo, Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Italijo – je bila njihova notranja dinamika bolj zapletena, kot nakazujejo tradicionalne razlage.

Nastanek nacionalnih držav v teh urbanih središčih ni bil linearen proces, temveč ga je zaznamovala t. i. »nacionalna indiferentnost« – oblika pripadnosti, ki ni bila strogo vezana na nacionalno identiteto. Vmesni položaj vsakega mesta se je odražal v večjezičnih praksah, raznolikih gospodarskih dejavnostih, družbenih organizacijah in družinskih strukturah, na katere so vplivali različni dejavniki, kot so spol, družbeni razred in vera.

Raziskava se osredotoča na tri ključne razsežnosti v vsakem mestu:  1) sodobne etnografske diskurze in njihovo vlogo pri oblikovanju lokalnih identitet; 2) prakse društev in institucij, ki razkrivajo kulturno, družbeno, versko in gospodarsko kompleksnost; 3) osebne pripovedi iz dnevnikov, pisem in avtobiografij prebivalcev mest.

S preučevanjem teh vzporednih, a specifičnih »vmesnih« prostorov projekt oblikuje novo zgodovinsko pripoved o alpsko-jadranskem prostoru, ki presega tradicionalno osredotočenost na nacionalizacijo v srednjeevropskem zgodovinopisju. Tak pristop prispeva k nadaljnjemu razvoju razprav o »nacionalni indiferentnosti« kot ključnem konceptu v zgodovinskih in družboslovnih raziskavah.