Petinpetdeseta knjiga v zbirki Glasovi je posebna zaradi njenih najmlajših sodelavcev, šoloobveznih otrok, katerih izdelki so bili po zaslugi Študijskega centra Nediža objavljeni v vsakoletni prikupni publikaciji Vartac. Iz njegovih osemindvajsetih zvezkov (1974–2001) je izbranih in prepisanih 366 folklornih ali spominskih zgodb, ki so jih zapisovali otroci iz Benečije, Rezije in Kanalske doline, občasno pa tudi z Goriškega in Tržaškega. Velikanska škoda bi bila, če bi ostalo prezrto v osemindvajsetih zvezkih Vartaca objavljeno folklorno gradivo, ki zanesljivo priča o pristni umetnostni móči prvotne besedne umetnosti in je etnološko dokumentarno; še toliko bolj, ker neposredno prestreza tudi izjemne razmere po uničujočem potresu v Furlaniji in Julijski krajini leta 1976. Žanrska ureditev gradiva po razdelkih je standardna, odprejo jo pesmi po vzoru starojudovskih judovskih hagad. V nasprotju z drugimi knjigami zbirke se ta knjiga ne končuje s šaljivimi povedkami. Zaključi jo razdelek Moja vas, tematika v njem se navezuje na vsakdanjo realnost, ki je z izpraznjenimi vasmi danes še veliko bolj kruta kot v času nastajanja sestavkov o domačih krajih.