Opis

Avtorica si v knjigi prizadeva predstaviti markantne osebnosti, ki so najbolj zaslužne, da se je v nad tristoletnem obdobju, od baroka do moderne ohranila slovenska slovstvena dediščina ali so obravnavani avtorji o njej zapisali prve komentarje. Knjiga prikazuje osemnajst osebnosti iz slovenske slovstvene in kulturne zgodovine v novi luči, kar pomeni, da nekaterim uveljavljenim (Karel Štrekelj, Janez V. Valvazor, Stanko Vraz), zapostavljenim (Peter Dajnko, Anton Murko, Avgust Pavel, Matevž Ravnikar-Poženčan) ali docela prezrtim (Gregor Krek, Gašper Križnik, Viljem Urbas) daje novo ceno. Delo je za bralca primerno dostopno, saj je snov pregledno in iz poglavja v poglavje dosledno enako razvrščena, da deluje kot nekakšen kronološki leksikon, čeprav avtorica tudi tokrat ustvarja novo terminologijo. Z monografijo odpravlja zastaran dolg slovenske filologije, etnologije in kulturne zgodovine s številnimi, doslej neopaženimi odkritji, ki utrjujejo njeno tezo o pomenu slovstvene folklore za slovensko narodno identiteto.

Projekt o zgodovini slovenske slovstvene folklore je bil dolgoročni del programa na Inštitutu za slovensko narodopisje pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani in se je uresničeval v dolgih medsebojnih presledkih. Zato so bili nekateri portreti že predstavljeni kje drugje; nekatera poglavja so tu prvič objavljena.

France Kotnik v posebnem poglavju Narodopisja Slovencev (1944) in Vilko Novak v knjigi Raziskovalci slovenskega življenja (1986) sta poleg uglednih mož za slovensko etnologijo upoštevala tudi marsikatero ime, ki je zaslužno za slovstveno folkloristiko.

Tokrat se pojavljajo pred nami na ogled njihovi portreti bolj profilirano.  Bolj ali manj znane osebnosti, znane iz slovenske duhovne, kulturne, slovstvene zgodovine in jezikoslovja so osvetljene v novi luči. Urban Jarnik, Simon Rutar, Anton M. Slomšek, Janez Svetokriški, Stanislav Škrabec, Karel Štrekelj, Janez Trdina, Janez V. Valvazor, Emil Korytko, Stanko Vraz so v slovenski kulturni zavesti že dodobra uveljavljeni, medtem ko so Peter Dajnko, Anton Murko, Marko Pohlin, Matevž Ravnikar-Poženčan, Matija Valjavec vsaj s folklorističnega vidika gledano, po krivici zapostavljeni, da ne govorimo celo o docela prezrtih kot so Gregor Krek, Gašper Križnik in Viljem Urbas.

Vzporedno s teorijo slovstvene folklore se je pisala tudi zgodovina izrecno slovenske slovstvene folklore od srednjega veka, prek protestantizma in naprej vse do iztekajočega se socialnega realizma. Rezultat tega prizadevanje je Zgodovina slovenske slovstvene folklore (Slovenska matica, Ljubljana 2009), ki torej predstavlja prvo in prvotno slovensko besedno umetnost predvsem glede na njeno fenomenologijo od srednjega veka do današnjih dni. Pregled se konča z obdobjem, ko je po drugi svetovni vojni slovenska slovstvena folklora v osebi Milka Matičetovega dobila prvega profesionalnega raziskovalca.

Osemnajstim markantnim osebnostim, ki so najbolj zaslužne, da se je v več kot  tristo letih, od baroka v 17. stoletju do moderne konec 19. stoletja ohranila slovenska slovstvena dediščina, se tukaj odpira posebna galerija, da se jim dvigneta ugled in cena zaradi njihovih doslej neznanih zaslug za slovensko kulturo, kakor jo s svojo metodologijo zaznava slovstvena folkloristika. S številnimi, doslej neopaženimi odkritji odpravlja do njih zastaran dolg slovenske filologije, etnologije in kulturne zgodovine, ki utrjujejo tezo o pomenu slovstvene folklore za slovensko narodno identiteto in razvoj slovenske znanosti in kulture.

Janez V. Valvazor je, v nemščini, ohranil največ razlagalnih povedk o slovenskih krajih. Janez Svetokriški se v tukajšnji analizi izkaže za veliko bolj povezanega z vsakdanjim življenjem, kakor ga je ocenjevala le na njegov humor osredotočena literarna zgodovina. Marko Pohlin je prvi pozoren do vseh treh skupin žanrskega sistema folklornih žanrov. Uslužni Matevž Ravnikar-Poženčan je zbrane pesmi izročil Prešernovemu prijatelju Emilu Korytku. Šele zadnji čas si pridobiva sloves prvega zapisovalca pravljic v slovenščini. Matija Valjavec je kot profesor lahko veliko bolj razpel zbirateljsko mrežo, saj je s pomočjo dijakov segel celo v »Slovensko okroglino« na Ogrskem. Urban Jarnik je prvi poskušal strokovno opredeliti nekatera slovenska mitična bitja (žalik žene) in si tako prislužil sloves znanstvenega folklorista. Sicer je znanstveno oral ledino na področju mitologije in slovstvene folkloristike Gregor Krek, prvi profesor za slovansko filologijo v Gradcu, metodološko daljni prednik danes popularne ruske mitološke šole (prim. Toporov). Petra Dajnka zaradi njegovih Posvetnih pesmi prezirajo, toda v njih je neverjetno veliko etnološko pomembnih motivov. Anton Murko je nespregledljivi zapisovalec slovenskih pregovorov in rekov, ki jih je vključil v Slovensko-nemški in Nemško-slovenski slovar. O najbolj cenjeni vrsti folklornih obrazcev je prvi kvalificirano pisal Viljem Urbas, ki ga zaradi realističnih pogledov na raziskovanje slovstvenih in etnoloških pojavov lahko štejemo za predhodnika Matije Murka. Anton M. Slomšek je bil po naravi racionalist, ki je škofovsko službo odlično uporabil ne le za duhovni, temveč tudi kulturni napredek slovenskega naroda. Stanka Vraza so, nasprotno, navduševale starožitnosti, da jih je  zbiral ne le na domačem mu Štajerskem, temveč tudi po drugih slovenskih deželah, razen na Kranjskem. Malokdo ve, da je njegova ostalina (VO) jedro znamenite Štrekljeve zbirke Slovenske narodne pesmi (1895–1923). Ta je po zaslugi Karla Štreklja ob Pleteršnikovem slovarju v obdobju moderne še vedno nepresežen vrh slovenske filologije. Janez Trdina je s pridom uporabljal folklorizem kot literarni model. Stanislav Škrabec je v zasebnem dopisovanju preverjal pravila za zapisovanje domačih pravljic. Gašper Križnik se je najbolj izkazal celo v narečju pri zapisovanju slovenskih folklornih pripovedi na meji med Kranjsko in Štajersko, toda žal mu jih Slovenska matica (zaradi njihove rustikalnosti?)  ni bila pripravljena izdati. Je pa ta častitljiva ustanova omogočila izid nekaj knjig Simonu Rutarju, ki je v domoznansko vsebino rad vpletal folklorno snov.  

Delo je zamišljeno kot nekakšen kompendij, ki naj bralcu olajša dostop do zbranega gradiva. Snov v poglavjih je razvrščena kolikor mogoče sistematično in enotno, da deluje kot nekakšen kronološki leksikon. Vsaka življenjska pot in osebnost sta enkratni, zato je bilo treba v nekaterih primerih skreniti z utečene poti. Glede na to, da je slovstvena folklora umetnost govorjenega jezika, se vsako poglavje vsaj simbolično ustavi pri jeziku. Osrednji del je namenjen slovstveni folklori. Posamezne razdelke v njih je mogoče likovno ponazoriti: folklorni obrazci so kot pike, folklorne pesmi kot črte in folklorne pripovedi kot sličice. O preštudiranem gradivu pričajo številne opombe, ki so navedene klasično.

Založnik

Založba ZRC

ISBN

978-961-254-406-5

Specifikacija

trda vezava • 16,5 × 23,5 cm • 424 strani

Cena

25,00 EUR (redna)
20,00 EUR (klubska)