Besedilo o ambivalencah terena, o ritualih, akterjih in pripovedi tematizira razmerje med raziskovalcem in njegovim informatorjem, sogovornikom, navadno tudi izvajalcem kulturne prakse, in hkrati odkriva dinamične procese. V poglavju Besedila in resničnosti avtor na primeru pustovanja (škoromatije) razbira palimpsestne strukture in sinkretično dojemanje resničnosti. V drugem poglavju se osredotoča na produkcijo lokalne identitete; motiv, značilen za današnjo produkcijo ritualnih praks in kulturne dediščine. Poglavje Iluzije harmonije tematizira diskurze o razmerju med pogledi in dojemanji raziskovalca in izvajalca, pri čemer avtor posebej problematizira iskanje in najdevanje zlatih časov. Časenje upovedovanja je pripoved o času kot eni najpomembnejših kategorij strukturiranja pripovedi. Raziskovalec problematizira percepcijo časa in horizonta, primerja različno časenje preteklosti pri sebi in sogovorniku ter razbira cezure v strukturiranju časa. V zadnjem, deloma avtoetnografskem poglavju o ambivalencah terena se pisec osredotoča na zgodbe o »zajemanju« resničnosti, zgodbe o spreminjanju dostopa do terena in o spremenjenih konfiguracijah razmerja med akterji.