Aleja zaslužnih žena in mož

Na poti iz vrtca, ki je bil na koncu Delpinove, sem se strašno dolgo zadržala na tej ulici, kjer je mrgolelo trgovin in je otroške oči pritegnilo ogromno stvari, Erjavčeva pa se mi ni zdela prav nič zanimiva in sem jo hitro mahnila po njej do Cankarjeve, kjer smo takrat stanovali, se spominja Novogoričanka Petra. Otroštvo v Novi Gorici, modernističnem mestu po Ravnikarjevih načrtih, je preživljala v 60. letih, ko ob Erjavčevi še ni bilo Aleje zaslužnih žena in mož.

O tem, kako v novo mesto pripeljati spomin, ki ga vsako mesto vendarle mora imeti, je sinoči v Knjigarni in kavarni Maks na Delpinovi spregovorila Ernesta Drole, vodja novogoriške območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Dogodek je potekal pod okriljem projekta Episkop mejnosti: Premislek o goriških preteklostih in prihodnostih ob evropski prestolnici kulture, Nova Gorica 2025 in je del Uradnega programa GO! 2025.. Njegov sad je med drugim mesečnik Episkop (ki ga s kolegicami soureja dr. Špela Ledinek Lozej, tudi vodja projekta) in je julija posvečen modernizmu v Novi Gorici, njegova avtorica in kuratorka meseca pa je dr. Helena Seražin z Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU.

Odločitev za Alejo je dozorela v krogu Kluba starih goriških študentov, je svojo predstavitev začela Ernesta Drole. Njegovi člani so bili možje (in nekaj žena, pretežno njihovih soprog), ki so maturirali na slovenski gimnaziji v Gorici pred letom 1915. Ko so dali pobudo za postavitev teh spomenikov, so bili v povprečju 70- in 80-letniki. Pri izboru osebnosti jih je nekoliko usmerjal zgodovinar dr. Branko Marušič (pobudnik ustanovitve Raziskovalne postaje ZRC SAZU Nova Gorica), črpali pa so iz nabora vseh, ki so delovali na Goriškem in tam prispevali k ohranjanju slovenskega jezika in slovenstva nasploh. Aleja je zrasla s prostovoljnimi prispevki, k njim so člani Kluba starih goriških študentov (ki so se dobivali na obletnicah mature v gostilni Komel v Kromberku, iz ohranjene korespondence, iz katere je brala Drole, pa je še danes razbrati, da so bili prav hudomušni možje) pozivali v dnevnem časopisju. Na pozive so se poleg posameznikov odzivale tudi ustanove (Kulturna skupnost, občina), podjetja (Meblo) ... Avtorji spomenikov, od katerih je bil prvi postavljen leta 1968, so bili najbolj priznani kiparji tistega časa, med katerimi so bili Zdenko in Boris Kalin, Stojan Batič, Janez Pirnat, Marjan Keršič, Negovan Nemec ... Celoten seznam umetnikov in njihovih upodobljencev je dostopen na spletni strani www.novagoricaart.si, ki je bila vzpostavljena kot del projekta Mapiranje urbanih prostorov slovenskih mest v zgodovinskem okviru. Modernistična Nova Gorica in njeni konteksti – Modmapng (Mapiranje modernistične Nove Gorice), je povedala Helena Seražin. Aleja zaslužnih žena in mož je podrobneje predstavljena tule.

Ob nastanku so bila vsa zemljišča, na katerih so kipe postavljali, v državni lasti, danes jih je približno polovica v zasebni. In prav to zbuja skrbi, saj bi utegnilo povzročiti težave glede vzdrževanja spomenikov, je povedala Ernesta Drole. In dodala, da premikanje tu žal ne pride v poštev, zato pa postopoma poskušajo najti skupni jezik z novimi lastniki.

V oči bije, da je med upodobljenimi na Aleji zaslužnih žena in mož tako malo žensk – od enajstih kipov pravzaprav samo ena. To je Ljubka Šorli, »pesnica upora, upanja in ljubezni«, kot piše na podstavku. Ali še obstaja možnost, da to kako popravimo, kakšni so postopki za postavljanje spomenika na javnem mestu danes, se je glasilo (boljkone) retorično vprašanje, ki ga je ob koncu predstavitve zastavila Helena Seražin. V isti sapi je dodala, da sama vidi vsaj eno kandidatko za spomenik, in sicer kemičarko dr. Ano Mayer Kansky, prvo žensko, ki je doktorirala na tedaj novo ustanovljeni ljubljanski univerzi (in je bila doma iz Lož pri Vipavi). Morda bomo to neravnovesje v bližnji prihodnosti vsaj nekoliko popravili z izdajo knjige, ki prinaša 40 zgodb velikih žena z obeh strani meje, se je tedaj oglasila dr. Petra Svoljšak, zgodovinarka in vodja Raziskovalne postaje ZRC SAZU Nova Gorica. Prav ona je bila tista deklica iz uvoda, ki si je na poti iz vrtca tako rada ogledovala izložbe na Delpinovi, na Erjavčevi pa je ni nič zaustavljalo. Če bi tam že takrat stali spomeniki, med katerimi je tudi zgodovinar Milko Kos, čigar ime danes nosi Zgodovinski inštitut ZRC SAZU, katerega predstojnica je, bi se med njimi prav gotovo pomudila dlje.

Še en podoben dogodek je napovedan za 30. julija, in sicer bo takrat ob 14. uri voden ogled stenskih poslikav Slavka Pengova v občinski stavbi v Novi Gorici. Vodila ga bo dr. Katarina Mohar, soavtorica knjige Občinska stavba v Novi Gorici, in bo najprej potekal v slovenščini, ob 15. uri pa sledi še ogled v angleškem jeziku. Vabljeni!